Ta vikend smo izkoristili za obisk, skoraj da tradicionalnega Kotovega sedla. Kljub začetnim težavam zaradi prepoznega vstajanja nam je uspelo. Tamar je bil zopet prekrasen, steza pa lepo uhojena do vstopa v Ozebnik, kjer je podlaga postala gladka in trda. Tako da sva z Maretom mela kar malo problemov pri prečkanju na sedlo – brez cepina nebi šlo. Pri vseh najinih manevrih, mi je iz ruzaka odletela še čelada, ki je od daleč izgledala, kot ena od kotalečih se skal iz ozebnika … "Boh vedi kje se bo ustavila ???" sem si mislil. K sreči je priletela, Tjaši in Poloni, ki sta imeli počasnejši tempo naravnost v naročje… Pri spustu pa smo uživali v mehki podlagi, ki jo je tu in tam zmotila trda skorja. Ploharji: Mare, Tjaša, Bern@rd |