Po sobotnem občnem zboru PD Tržič, sva si s Špelo privoščila dolgo spanje in poležavanje. Pa tudi vreme je bilo takšno, da kakšnih hribovskih ambicij nisva imela. Po kosilu sem malo razmišljal, da bi bilo krasno vsaj malo se razmigat… No in sem se s kolesom zapodil na Jošta. Koliko časa sem grizel v hrib ne vem, lahko pa rečem da je klanec kar konkreten. Najstrmejši deli te čakajo na koncu, ko misliš da si že na vrhu (18% klanec). Za spust v dolino sem si izbral pot, kjer Kranjčani organizirajo svojo DH Jošt tekmo. Na sami tekmi sem bil dvakrat in progo v celoti prehodil. Tako, da progo poznam in sem vedel kaj me čaka. Spust je razen norega začetnega "rock & rolla" čez korenine kar "fleten" in "zvozljiv". Zmotili so me le blatni odseki in mokre, drseče korenine. Drugače pa je speljana kar tekoče. Končni rezultat spusta je blato vsepovsod… V spominu imam lanskoletno tekmo, ko je bila proga zelo razmočena in blatna, tako da je večina tekmovalcev vozila v nekakšnih zaščitnih kombinizonih, za enkratno uporabo… Po manj kot 3 minutnem norenju po progi so v cilj pripeljali blatni do ušes. Da o neprepoznavnosti koles ne govorim. Na koncu samo še komentar: kljub "zvozljivosti" proge, lahko samo čestitam tem "frikom", ki z več kot 50km/h norijo po tej progi. Pri tej hitrosti so stvari bistveno drugačne kot pa turističnem dričanju … |