Kepa 2143m

Napovedan je bil lep praznični dan in z zbrano ekipo smo šli osvajat za Stolom – 2236m in Vrtačo – 2180m, tretji najvišji vrh Karavank. Kepa – 2143m se zelo dobro skriva, saj jo iz doline opazimo šele skozi ozko sotesko na poti iz Mojstrane proti Martuljku, kmalu za tem pogledom pa je potrebno tudi zaviti na makadamsko cesto desno v hrib.

Z avtom se lahko pripelješ precej visoko, odvisno od tega kakšen je vaš odnos do jeklenega konjička. Mi smo vstrajali kar dolgo, nato pa smo se morali sprijazniti z večjimi skalami na cesti in pot nadaljevali peš. Hoje do vrha je dobri dve uri. Malo bolj izpostavljena mesta so lepo varovana, bolj problematičen je le vršni del, kjer prevladuje šodr in je treba biti previden, če ne zaradi sebe pa bolj zaradi drugih pod seboj, saj kamenje kar frči… Sestopili smo po isti poti.
Veselja in smeha ni manjkalo, zato je dan minil kot bi mignil. Pa še kdaj!
 
Ekipa: Peter, Sonja, Polona, Špela, Bernard

Spomladansko “frikanje”

Toplo sonce in vse daljši dnevi so naju zvabili v steno.
Na začetku sva bila malo okorna, ker nisva bila
"vplezana". Ampak za stvari ki jih rad počneš in to v dvoje,
volje nikoli ne zmanjka! In se je že obrestovalo.

Odločila sem se, da zimska oprema počaka do naslednje zime.

Uživajte na sončku dokler še ni premočan!

Nevejsko in Kaninsko sedlo – turni smuk

 

Preeeeeleeeeepooo – kakšen dan 🙂

Spet smo se pridružili tradicionalni "Marčijevi turi" na Kaninsko sedlo in Prestreljenik. Primož Štamcar – Čera je ponovno poskrbel za čudovito vreme in lepo zalite bele poljane. Pričakale so nas čudovite spomladanske razmere. Prvih nekaj minut je še škrtalo pod nogami, potem pa je sonce naredilo svoje… Na sedlu je sledila velikonočna malica in nastavljanje soncu. Po seansi sončanja pa po spomladanskem veselcu v dolino…

Sv. Jošt nad Kranjem – DH proga

Po sobotnem občnem zboru PD Tržič, sva si s Špelo privoščila dolgo spanje in poležavanje. Pa tudi vreme je bilo takšno, da kakšnih hribovskih ambicij nisva imela. Po kosilu sem malo razmišljal, da bi bilo krasno vsaj malo se razmigat… No in sem se s kolesom zapodil na Jošta. Koliko časa sem grizel v hrib ne vem, lahko pa rečem da je klanec kar konkreten. Najstrmejši deli te čakajo na koncu, ko misliš da si že na vrhu (18% klanec).

Za spust v dolino sem si izbral pot, kjer Kranjčani organizirajo svojo DH Jošt tekmo.  Na sami tekmi sem bil dvakrat in progo v celoti prehodil. Tako, da progo poznam in sem vedel kaj me čaka. Spust je razen norega začetnega "rock & rolla" čez korenine kar "fleten" in "zvozljiv". Zmotili so me le blatni odseki in mokre, drseče korenine. Drugače pa je speljana kar tekoče. Končni rezultat spusta je blato vsepovsod…

V spominu imam lanskoletno tekmo, ko je bila proga zelo razmočena in blatna, tako da je večina tekmovalcev vozila v nekakšnih zaščitnih kombinizonih, za enkratno uporabo…  Po manj kot 3 minutnem norenju po progi so v cilj pripeljali blatni do ušes. Da o neprepoznavnosti koles ne govorim.

Na koncu samo še komentar: kljub "zvozljivosti" proge, lahko samo čestitam tem "frikom", ki z več kot 50km/h norijo po tej progi. Pri tej hitrosti so stvari bistveno drugačne kot pa turističnem dričanju …

družinski foto blog