Ženiklovec in Zelenica – Turni smuk

No pa je prišla -> prva turna smuka v letošnji zimi. V dolini je snega le za vzorec, zato pa ga je v hribih toliko več. Pri izbiranju cilja so nas vodila opozorila vremenarjev o možnih snežnih plazovih v visokogorju. Odločitev je padla … Javornik – Ženiklovec 1750m je eden najbolj priljubjenih turnih smukov v naši okolici in je v turnosmučarski sezoni lepo obiskan. Startali smo v Zgornjem Lomu – in mimo koče pod Storžičem nadaljevali v lepem sončnem vremenu in zimski idili do vetrovnega vrha. V dolino smo se spustili po pršičastem Javorniškem jeziku, čez travnik v Rot … potem pa po beli cesti do konca…  S spustom po travnikih smo se pridričali do našega izhodišča. Višina snežne odeje zelo varira od 10 do 50cm. Na sončnih delih je sonce že naredilo svoje, sneg je moker in ga pobira…

Ploharji: Mare & Leny, Janez, Bernard

Nedeljo smo izkoristili za nabiranje kondicije na Zeleniškem Trianglu…

Bivak III – Za Akom

Pogled izpred Bivaka III ( za Akom – Dolgi hrbet, Ponce)

Nedelja je bila družinska. Vstajanje brez budilke ob 9h – zajtrk ob nedeljski matineji – ob 10h odhod proti Koroški Beli, kjer sva pobrala še Petra in Sonjo. V Gozd Martuljku parkiramo in jo mahnemo v dolino Martuljških slapov. Super ambijent, prelepa soteska. S Petrom – zaljubljencem v ledne oblike sva sanjarila o lednih linijah in nizkih temperaturah. Upajmo da kmalu… Pri zgornjem slapu par "družinskih" fotk in naprej proti Bivaku III. Po uri in pol hoje, smo si privoščili malico s pogledom  na ostenje Špika, Velike in Male Ponce, Dovškega Križa… 
Zgornji del poti do bivaka je bolj ali manj zavarovan vendar poledenel … pohodne dereze toplo priporočam.

Pohodniki: Sonja & Peter, Špela & Bernard

Grintovec 2558m

Grintovec je s svojo višino najvišji vrh Kamniško-Savinjskih alp in že s tem spoštovanja vredna gora – še posebej pozimi, ko nikoli ne veš na kakšne razmere boš naletel. Od kar sem se preselil v Voklo, ga imam pred nosom vsak dan. Zjutraj ko grem v službo v jutranjem svitu, popoldne ko se vračam v večerni zarji… čudovit je! Še posebej pozimi. V petek zvečer sem klicaril in iskal družbo za v hribe, še dobro da imam kar nekaj prijateljev, ki jih hoja v hribe veseli…
Skoraj vedno najdem nekoga s skupnimi ali podobnimi cilji. Tokrat sva šla s Tomažem ( AO Kranj ).  Poti na vrh je kar nekaj. Midva sva ubrala najbolj klasično. Od kmetije Suhadlolnik preko Kokrskega sedla do Cojzove koče ( Ja Mare – koča je! si mel prav ). Do tu sva vstrajala brez derez, čeprav je bila pot fletno poledenela. Proti vrhu čez Streho pa kar z derezami. Pot je lepo uhojena, pa še snega ni veliko. Tako da vzpon – razen kondicije ni zahteven. To lahko potrdim s številom planincev, ki sva jih srečala med potjo (30+). Po 4. urah hoje in postankov sva se veselila na vrhu.
Na vrhu je brilo kot za stavo. Par fotk in žig v knjižico, potem pa kar hitro v nižje, zavetrne predele, kjer sva si vzela daljšo pavzo. Sestop iz "Strehe" ni preveč zahteven, potrebuješ pa cepin in dereze ter nekaj previdnosti. Po 7 urah hoje sva turo končala, s sezuvanjem gojzarjev… in pogledu na očaka, ki ga je božalo pozno-popoldansko sonce. Super tura !!!

Hvala Tomažu za super družbo… in tole fotko …

Ratitovec 1667m

Nedelja je bila rezervirana za tradicionalni po-novoletni pohod na Ratitovec. V naši družbi imamo junaka (Robi & Mateja), ki sta omenjeni pohod opravila že 10 krat. Ostali jima sledimo za petami. Okrogli mejnik je prispeval, da smo se vspona lotili malo bolj praznično. Z baloni na nahrbtnikih in nekajkratno svečano podelitvijo diplom vsem udeleženim smo si popestrili dan. Med obveznim kosilom po opravljen turi je med vso dobro voljo prišlo do ideje za ustanovitev ljubiteljskega kluba… več o tem … upam da … boste brali kmalu…

Pohodniki: Voklo Team

družinski foto blog