S Špelo sva se udeležila skupne ture v organizaciji PD Tržič. Mangart nama je dišal že kar nekaj časa in povrhu je bil organiziran vzpon po ferati "Via Italiana", ki je znana po svoji zračnosti. Zato prav dolgo nisva razmišljala in se priključila fletni majhni skupinici korajžnih.Via Italiana je prelepa ferata, z občasno kar precejšno izpostavljenostjo. Vendar s primerno opremo, beri (čelada, pas in samovarovalni komplet) smer postreže z lepimi prehodi čez steno in prelepimi razgledi.

S ture sva prišla utrujena, vendar zadovoljna in nasmejana. K skupni odlični oceni izleta pa je pripomogla tudi dobra volja vseh udeležencev. Vsi skupaj smo se odlično ujeli, nasmejali in vriskali. Tako da o turi lahko govorim s samimi pohvalami…

Ta korajžni : PD Tržič
Smer: Mangartsko sedlo – Via Italiana – Via Slovena – Vrh
Sestop: po slovenski
Hoje: Za kompleten krog smo potrebovali, 6h vključno s postanki

PD TRŽIČ: MANGRT 2677m

Objavljeno v lokalnem časopisu "Tržičan" oktober 2006

Poletje nam je pomahalo v slovo in življenje se je vrnilo v ustaljene tirnice. Še zdaleč pa to ne pomeni, da je sedaj prišel čas za lenarjenje. Ravno nasprotno. September je eden najlepših mesecev za pohajanje v naravi. Dnevi so še vedno dovolj dolgi in topli, poleg tega pa smo vsi polni energije, ki smo si jo načrpali čez poletje. Idealen čas za obisk našega visokogorja. Naš cilj? Mangrt, mogočna gora v zgornjem posočju, ki s svojimi 2677 metri tretja največja gora pri nas. Zato si njegov žig, želi imeti vsak pravi gornik.

Planinski dnevi se v tem času začenjajo zelo zgodaj, odvisno od dolžine zastavljene ture. Ob šestih zjutraj se nas na postajališču zbere osem zagnanih. Vkrcamo se v našo jekleno kočijo in se ob zvokih domače narodne odpeljemo proti našemu izhodišču. Sprva so bila to Belopeška jezera, vendar nas med vožnjo naš vodnik Jože obvesti, da bomo začeli, kar iz sedla pod Mangrtom. V jutranji zaspanosti, pa tudi sicer, to nobenega ni motilo. Saj nam je bilo prihranjeno dobri dve uri hoda do vznožja stene.

Čez Predel in mimo ostankov ogromnega zemeljskega plazu se po ozki vijugasti cesti pripeljemo na Mangrsko sedlo. Ura je osem in na postajališču se že tre ljudi. Poskačemo iz kombija in hitimo s pripravami na odhod. S hitrim korakom premagamo jutranjo otrplost in poženemo kri po žilah. Obeta se nam prečudovito vreme in preveva nas dobra volja.

Našo turo začnemo s kratkim spustom na italijansko stran. Kamnita pot nas pripelje do lepo vzdrževanega bivaka Nogara.Tu malo poklepetamo, povemo kdo kam spada in nato se vsi skupaj zazremo v severno steno Mangrta. Tam gori nekje poteka naša pot, imenovana »Ferrata Italiana«. V živo skalo nadelana in speljana jeklena kača, velja za eno najbolj vratolomnih zavarovanih poti pri nas. Temu primerno zahteva tudi pravo opremo (beri čelada in samovarovalni komplet) ter fizično in psihično pripravljenost.

Od bivaka do stene je le streljaj. Super, pred nami je samo en korenjak, pa še ta je visoko nad nami. Torej imamo celo steno čisto zase. V veselem pričakovanju si začnemo nameščati potrebno opremo. Pohiteti moramo, za nami že koraka cel bataljon čeških turistov. Vodnika Jože in Alenka pregledata, če je vse oprema na mestu. Sledijo kratka navodila o pravilnem načinu samovarovanja in gibanju v steni. Nato začnemo… Lepo v vrsti en za drugim odmevajo kliki naših vponk, s katerimi se pripenjamo na jeklenico. Meter za metrom, smo vse višje in višje. Naše samozaupanje raste z vsakim korakom, s tem pa se širijo tudi nasmehi na naših obrazih. Uživamo v vratolomnih prečkah in prelepih razgledih. Pod nami se v soncu lesketajo Belopeška jezera. Prečudovito! Ni kaj, da nebi človek od sreče zavriskal. In res se kmalu v steni zasliši vrisk mladega »petelina« in nato še »rušovca«. Vsi po vrsti noro uživamo in polnimo fotoaparate s slikami.

Po dobri uri v steni izplezamo na vršni plato pod Mangrtom. Uff, kako je bilo lepo, ampak še vedno nismo na cilju. Do vrha nas čaka še ura in pol po zavarovani slovenski poti. Vendar še pod vtisi preplezane smeri in ob prijetnem kramljanju naš vzpon mine kot bi mignil. Na vrhu si nasmejani podamo roke in se zapodimo v dobrote naših nahrbtnikov. Ko se malo okrepčamo se zazremo v bližnje in daljne vršace, vse imamo pred nosom: slovenske, italijanske in avstrijske hribe. Noro…

Po nekajkratnem obveznem skupinskem slikanju začnemo s sestopom po najlažji slovenski poti. Temu primerna je tudi gneča med potjo. Veselo klepetamo in prehitevamo, kjer je to mogoče. V slabi uri smo spet na Mangrskem sedlu, kjer iz popoldanskega spanca prebudimo našega šoferja. Preoblečemo prepotene cunje in se prijetno utrujeni, vendar dobre volje odpeljemo hladni osvežitvi naproti.

Po atraktivno preživetem dnevu smo se vsi udeleženci strinjali, da nam takih tur manjka in da komaj čakamo kdaj bo naslednja.