|
Grintovec je s svojo višino najvišji vrh Kamniško-Savinjskih alp in že s tem spoštovanja vredna gora – še posebej pozimi, ko nikoli ne veš na kakšne razmere boš naletel. Od kar sem se preselil v Voklo, ga imam pred nosom vsak dan. Zjutraj ko grem v službo v jutranjem svitu, popoldne ko se vračam v večerni zarji… čudovit je! Še posebej pozimi. V petek zvečer sem klicaril in iskal družbo za v hribe, še dobro da imam kar nekaj prijateljev, ki jih hoja v hribe veseli… Skoraj vedno najdem nekoga s skupnimi ali podobnimi cilji. Tokrat sva šla s Tomažem ( AO Kranj ). Poti na vrh je kar nekaj. Midva sva ubrala najbolj klasično. Od kmetije Suhadlolnik preko Kokrskega sedla do Cojzove koče ( Ja Mare – koča je! si mel prav ). Do tu sva vstrajala brez derez, čeprav je bila pot fletno poledenela. Proti vrhu čez Streho pa kar z derezami. Pot je lepo uhojena, pa še snega ni veliko. Tako da vzpon – razen kondicije ni zahteven. To lahko potrdim s številom planincev, ki sva jih srečala med potjo (30+). Po 4. urah hoje in postankov sva se veselila na vrhu. Na vrhu je brilo kot za stavo. Par fotk in žig v knjižico, potem pa kar hitro v nižje, zavetrne predele, kjer sva si vzela daljšo pavzo. Sestop iz "Strehe" ni preveč zahteven, potrebuješ pa cepin in dereze ter nekaj previdnosti. Po 7 urah hoje sva turo končala, s sezuvanjem gojzarjev… in pogledu na očaka, ki ga je božalo pozno-popoldansko sonce. Super tura !!! Hvala Tomažu za super družbo… in tole fotko …
|