| Letošnja zima ni bog ve kaj, tako rad izkoristim vsako priložnost da se zapeljem čez bele flanke. Z Maretom sva v tem tednu za en dan načrtovala "aktivni dopust". Včeraj sva jo mahnila proti Jalovcu in skozi njegov ozebnik. To je tura ki od obiskovalca izžame vse atome moči in stalno preizkuša njegovo trmo. Če si vstrajen si na koncu nagrajen z odličnim spustom.
FreeRiderji: Mare & Leny, Bernard |
| Tura je kondicijsko zahtevna. Od Planice do vznožja Jalovčevega plazu sva rabila 2 uri časa. Do koče v Tamarju je snežna cesta trda in urejena. Od koče naprej pa sledi prebijanje po globokem snegu skozi grmičevje. Potem se glavni del ture šele začne. Stopicanje po neuhojeni gazi do vrha – levo – desno … Kakršne koli sledi od predhodnikov so se izgubile, tako da sva se mukoma prebijala naprej. Sneg je različen od suhega pršiča, klože, skorje…
Na križišču Ozebnika in Kotovega sedla sva bila dodobra izmučena. Vendar mi trma ni dala miru. Rinil sem še v ozebnik. Po nekih zapihanih stopah proti vrhu. Par metrov pod vrhom si naredim manjšo poličko, zapnem bord in odvijugam proti Maretu in Lenyu, ki ju že pošteno zebe… Potem pa v dolino. Tura se konča, tako kot se začne… s prebijanjem skozi gozd do koče v Tamarju in naprej proti Planici. Na koncu sva se vlekla kot dva cucka. Za polepšanje dneva je poskrbel oskrbnik koče v Tamarju, ki nama je ponudil vleko s snežnimi sanmi. Vsak je dobil svoj konec štrika in hiiiiiijjjaaaaaa , smejalo se nama je do ušes… Naslednje leto pridemo spet. Vendar bomo osvajanje Ozebnika razvlekli na dva dneva, z nočitvijo v bivaku na Kotovem sedlu. Saj so enodnevne avanture preveč zahtevne in ti poberejo toliko energije, da tudi smuka ni več ne vem kaj… seveda govorim o borderjih.. |