S Klemenom sva se menila za plezanje v Steni, ki pa sva ga zaradi mojega slabega počutja pustila za drugič (nisem bil čisto tapravi) . Da pa dan nebi šel v nič, sva se malo sprehodila: čez Prag do Staničeve koče in nato še na Vrbanovo špico in Begunjski vrh. Triglav nama ni dišal pa še pihalo je kot za stavo. Sestopila sva spet čez Prag, ki je v popoldanskem soncu kot pečica. Sonce naju je kar "fajno" skuhalo. Pri Aljažu pa obvezna senca in hladno pivo. Kljub spremenjenim načrtom, sva se imela krasno. Še posebej pa sem navdušen nad prijetnimi "Triglavskimi posebneži", ki sva jih srečala med potjo in malo pokramljala. Človek ne more verjet kakšne prijetne duše se najdejo v hribih. |