Po tritedenskem dopustu in gibanju na nadmorski višini od 0 do 10 metrov, sem že prav pogrešal redkejši gorski zrak. Po pravici povedano se je to poznalo tudi na mojem počutju – sem bil že zelo slabovoljen. No včeraj sem vse simptome odstranil s pohodom na Vrtačo. Pridružila se mi je še sestra Blanka za katero je bil to šele drugi dvatisočak. Če se bo mene držala jih bo kmalu več 🙂 . Bila sva dokaj pozna. Na Ljubelju sva bila šele malo pred deveto uro. Za popoldan pa so bile za gorski svet napovedane nevihte. Da bi bila hitrejša, sva si pot do Zelenice skrajšala z žičnico. Sicer nisem prav velik pristaš takega načina hoje v gore, ampak tokrat sem naredil izjemo (4eur/osebo). Ob devetih sva krenila iz Zelenice in potem po klasični poti na vrh – uro tričetrt hoje. Sva jo kar fletno šibala. Na vrhu nisva kaj dolgo posedala saj se je nad Julijci že fletno basalo pa še pihalo je. Ker pa gre po klancu dol bistveno hitreje sva pot vzpona nazaj grede prepolovila. V eni uri sva bila zopet na Zelenici. Blanko moram zelo pohvaliti, sva jo kar šibala gori in doli… No glede na najino hitenje o dežju potem ni bilo ne duha ne sluha. Pa nič zato, so me bili doma toliko bolj veseli ker sem bil "hitro" nazaj. Sedaj ostaja samo še srbenje v prstih. Bi zelo rad šel še malo poplezat…. kmalu … upam … |