Oh tale sobotna je bila pa prav zanimiva. Namenili smo se na Gubno (Karavanke), pa nas je že kmalu na začetku iz prave poti odnesla ena lovska bližnjica. Na začetku lepo uhojena in široka, na koncu pa vedno manj vidna in ozka. Vodila nas je mimo solnic za divjad naravnost v velik suh graben. Spust nazaj dol je bila edina pametna rešitev, saj so nad nami iz meglic štrlele neprehodne stene. Po krajšem sestopu smo se spet priključili makedamski cesti in po njej še nekaj časa fletno špancirali in klepetali. Cesta se je nenavadno vlekla in na manjšem križišču smo se ustavili. Jaz, potegnem ven opis poti, Mare pa zemljevid Karavank… in smo tuhtali. Že pri branju opisa poti se je kmalu zataknilo… Pisalo je "…in nato v križišču zavijemo desno…" Ti šment… desno pa res nismo nikjer zavili 🙂 Kmalu je postalo vsem več ali manj jasno.
Po cesti smo se vrnili nazaj na začetek. Križišče kjer bi morali iti desno nam je ušlo za 15 metrov. Kljub temu, še vedno dobre volje smo se odločili, da jo mahnemo vsaj do lovske koče Brvog. V tem času se je razkadila jutranja oblačnost in posijalo je toplo sonce. Iz meglic so pogledali živo rumeni macesni in nebo se je obarvalo modro. Pravi jesenski kič. Po krajšem martinčkanju pred kočo in razgledovanjem po Julijcih smo turo zaključili… pri Aljažu na kavici. Prav super dan, vam rečem… pa čeprav brez vrha. Še enkrat, hvala vsem za prijetno družbo.
Fotka: tudi tokrat Rozi Premrl, jaz sem ostal brez mojega digitalca in sem po dolgem času slikal na film.