Po dopustu se mi je zaluštalo malo višine. Izbrano turo sem imel že kar nekaj časa v načrtu. Lepa sončna nedelja pa je bila pravi čas za njeno izvedbo. Kot se za prave visokogorske ture spodobi je bilo vstajanje zgodnje. Ob pol petih sem se že peljal proti Tržiču po “sotrpinko” Rozi. Iz parkirišča v Vratih, ki je bilo v tem času že skoraj polno sva jo mahnila proti sedlu na koncu Triglavske stene. Ime Luknja je kar pravo zanjo, saj ko hodiš pod vznožjem Stene se počutiš kot da bi padel v eno globoko. Na sedlu so naju ujeli prvi jutranji žarki in začela se je pravljica. Razgledi, ki so se odpirali z vsakim korakom so bili res prelepi. Na vrhu Gamsovca sva stala po dobri treh urah in pol, brez kakšnegakoli pretiranega hitenja. Rozi se ni mogla načuditi vsem razgledom z vrha. V vse smeri, sami vršaci, veliko jih še čaka na naš obisk. Sestop z vrha je bil malo “začinjen”. Je bilo treba kar počasi in z “andohtjo”, pa ni bilo sile. Za fotografsko mrzlico so poskrbeli kozorogi na Dovških vratih. Nazaj v dolino sva sestopila preko Sovatne, ki je na koncu že pošteno grizla najina kolena. Radler pri Aljažu je bil pika na i , in tura je bila zaključena tako kot se spodobi.