Super toplo nedeljsko vreme me je zbezalo iz postelje. Vse tegobe zgodnjega vstajanja je odpihnil nenormalno topel jesenski veter. Za kakšno daljšo turo tokrat nisem imel časa, sem bil naročen na kosilo. Zato sem izbral Dobrčo. Grebenska pot po listju in toplem soncu je bila prava izbira. Večino poti sem prehodil sam, ne da bi srečal živo dušo. Pravi balzam za polno glavo.
Do sedaj sem turo na Dobrčo zaključeval z obiskom koče. Tokrat pa me je hribovska trma držala do vrha. Kakšnih hudih razgledov nisem bil deležen, saj sem bil praktično sredi oblakov. Nato sem skočil še do koče na Dobrči pozdraviti bivšega soseda iz Bistrice, ki je sedaj njen oskrbnik. In mu gre precej dobro. Saj o ponudbi in odnosu do planincev slišim same pohvale. O tem se lahko prepričate tudi sami. Dobri dve uri ležerne hoje vas pripelje na pravi hribovski balkon s pogledom na Julijce.
V dolino sem sestopil precej ekspresno, kar ni v moji navadi. A je bilo treba pohiteti. Martinove pojedina je le enkrat na leto. Več o ponudbi in dogajanju na Dobrči si lahko preberete na www.dobrca.net
Ali verjamete, da je bilo tole posneto na Dobrči? Kdor gre vedno samo do koče, tega pogleda ni deležen. Vstrajnost se splača!