V razmerah kot so trenutno v hribih se čovek res težko odloči kam bi šel na turo. Snega je precej in to v najrazličnejših trdotah, kar ne daje nekega velikega zaupanja v varnost. Po nepredolgem tuhtanju sva se z Maretom odločila za prvotno zastavljen cilj – Viševnik. Zjutraj sva prehitela odprtje smučišča na Pokljuki, kjer bi si sicer za 2 eura skrajšala pot do vrha vlečnice. Pa nič zato, saj sva potrebovala nekaj metrov za ogrevanje preden sva se zapodila v strmino. Pot je že bila uhojena, tako smučarska kot za pešake. Začuda je na turi prevladovalo sonce in skoraj nič vetra, kar je za Viševnik kar redkost. Spust je v zgornjem delu še omogočal svojo linijo po nezvoženi flanki. Podlaga se je mestoma predirala, kar je povečalo zabavo pri vožnji. Zaključila sva s pivom na sončni terasi ob ogledu ogrevalnih strelov mladih biatloncev.